Nadzorovanje samega sebe

Nadzor kot znotrajpsihična funkcija

Zoran Milivojević

Nadzor kot kontrola

V etimološkem smislu izhaja pojem nadzor iz besede zor oziroma glagola, ki pomeni gledati (zreti), in predpone nad-, ki označuje, da poteka opazovanje z zgornje, večvredne pozicije, s pozicije moči. V tem smislu ima nadzorovanje nekoga dobeseden pomen vednosti o početju in vedenju določene osebe. To, da nekdo ve za obstoj določene osebe in pozna njeno obnašanje, je samo po sebi receptivno, pasivno in nenasilno. Toda ko tisti, ki nadzoruje, opazi nekaj, kar zanj ni v redu (receptivna ali zaznavna funkcija), temu pogosto sledi njegovo dejanje, usmerjeno proti tistemu, ki je nadzorovan. Zato ima beseda nadzor dodaten pomen akcije, dejanja, pogosto z namenom popravkov na tistemu, kar je nadzorovano. To dejanje pogosto vključuje neko vrsto moči, tudi uporabo sile, kar izražata besedi prisila in nasilje. V besedi nadzor je pozicija moči poudarjena v predponi nad-, kar napeljuje k temu, da je tisti, ki nadzoruje, mogočnejši, močnejši, starejši, sposobnejši, bolj izkušen itd. V tem smislu se pojma nadzor, nadzorovanje pojavita kot evfemizma za kontrolo. Vsakič, ko bomo v nadaljevanju uporabili besedo nadzor, naj bralec ve, da pravzaprav govorimo o kontroli.

Namen tega prispevka

V tem eseju želimo pokazati, kako sodobne psihološke in psihoterapijske teorije pojasnjujejo nastanek samokontrole. Večji del teh teorij (psihoanaliza in transakcijska analiza) dojema starševsko vzgojo otrok kot zunanjo kontrolo. Skozi psihološki proces internalizacije (ponotranjenja) postanejo zunanje osebe notranji, znotrajpsihični objekti. Tako vir zunanje kontrole postane zametek notranje kontrole. Zmožnost samokontrole se torej razvije po tem, ko se ponotranji zunanja kontrola. Ker pa se vzgojni slogi razlikujejo po stopnji nadzora in kontrole, nastanejo tudi različne strukture samokontrole, ki smo jih razdelili na nesocializirane, socializirane in pretirano socializirane.
Različne oblike samokontrole smo postavili v kontekst kulturnih in civilizacijskih procesov in potem še v zvezo s sodobno evropsko civilizacijo.

Starši: zastopniki zunanje kontrole

Možgani otroka ob rojstvu so polizdelek. Razvoj in dozorevanje tistih delov možganov, ki so povezani z ustreznimi funkcijami, se začneta šele s kasnejšim spodbujanjem določenih funkcij. To preprosto pomeni, da se bodo pri otroku razvijali tisti deli možganov, ki so bili spodbujani, tisti, ki to niso bili, pa se ne bodo razvili optimalno oziroma maksimalno.
Majhen otrok preprosto nima sposobnosti samokontrole. Zato je nujno, da ga kontrolira odrasla oseba, največkrat mati. Majhen otrok je še popolnoma nezmožen samostojnega življenja in ima preprosto potrebo, da je vóden in da je pod kontrolo druge osebe. V večini primerov je mati tista, ki vstopa v trdno in zapleteno razmerje z otrokom, ki mu pravimo psihološko sožitje. Gre za to, da mati obravnava otroka kot del svoje osebnosti: kot bi bila mati in otrok ena oseba. To je psihološko nadaljevanje stanja, ki je že obstajalo med nosečnostjo, ko je otrok rasel v materi, ko sta bila oba zaobjeta z materino kožo. Po rojstvu mati še naprej obravnava otroka kot del sebe, le da ga namesto s svojo kožo zaobjema z mejo svojega jaza.
V idealnem smislu je to sožitje, v katerem ima mati nadzorno in kontrolno funkcijo, za otroka koristno: mati je del sistema, ki hrani in neguje (provider), otrok pa je nemočni del, ki sprejema.
V drugem letu otrokovega življenja se stvari bistveno spremenijo: otrok je po eni strani veliko bolj sposoben za gibanje, po drugi pa lahko razume določene zahteve, ki mu jih postavljajo mati in druge odrasle osebe. V tem obdobju, kot tudi prej, otroka vodijo njegove potrebe in želje. Otrok preprosto verjame, da je dobro in koristno vse, kar vzbuja ugodje, in da je škodljivo in slabo vse, kar vzbuja neugodje. Zato se otrok upira tistim zahtevam staršev, katerih izpolnitev bo zanj neprijetna. Gre za obdobje, v katerem je otrok podvržen tistemu, kar je Sigmund Freud poimenoval načelo ugodja. V tem obdobju starši nadzorujejo otroka in ga prisiljujejo, da naredi tudi tisto, kar zanj ni prijetno, o čem pa starši menijo, da je potrebno. Tako starši zastopajo resničnost, družbeno realnost. Konflikt nastane zaradi razlike med otrokovimi biološkimi programi – načelo ugodja – in socialnimi programi, ki mu jih nalagajo starši – načelo realnosti. V tem obdobju se iz otrokovega zornega kota bistveno spreminja vloga staršev. Medtem ko so prej zadovoljevali vse otrokove potrebe, zdaj nočejo ugoditi vsem. Tako tisti, ki so bili prej vir ugodja, zdaj postanejo vir neugodja. Prav to neugodje, ki ga starši sprožajo bodisi z ustrahovanjem ali s fizičnim kaznovanjem in povzročanjem bolečine, motivira otroka, da se izogne neugodju tako, da sprejme nalogo, ki pa je ravno tako neprijetna. Ta misel temelji na domnevi, da je otrok s svojim hedonističnim načelom bolj nagnjen k temu, da se izogne večjemu neugodju (kazen) in sprejme manj neprijetno obnašanje (zahteva staršev).
Vsak zdrav otrok se upira tej prisili, ki jo izvajajo starši v imenu družbe. V prvem letu življenja se je otrok naučil, da lahko tako rekoč »upravlja« svoje starše. Na primer: ko želi, da bi se rešil neugodja, zajoka zato, da bi prišla mama in mu zadovoljila potrebo, ki je sprožila neugodje. Takšna moč, ki si jo otrok pripisuje, pogosto zbuja občutek veličine in vsemogočnosti. V drugem letu se začne izrazita socializacija, pri kateri je otrok velikokrat prisiljen, da se podredi tistim zahtevam staršev, ki mu niso pogodu. Majhni otrok podrejanje doživlja tako, kot da bi ga starši zavrgli in ga ne bi več marali. Takrat še ni zmožen razumeti, da ljubezen in podrejanje lahko delujeta skupaj, da drug drugega ne izključujeta.

Ponotranjenje starševske kontrole in nastanek samokontrole

Freudovo veliko dognanje je bilo odkritje procesa ponotranjenja oziroma introjekcije. Podobe staršev in njihovih sporočil se vtisnejo v spomin kot notranji objekti in notranja sporočila. Ko starši v določeni situaciji nekaj prepovejo, se njihove podobe v procesu ponotranjenja spremenijo v trajni objekt otrokove psihe. Vsakič, ko se otrok znajde v podobni situaciji, se bo spomnil starševske prepovedi (ali bo ta prepoved učinkovala nezavedno), kar se bo verjetno poznalo v otrokovem vedenju. Ta mehanizem deluje tudi, ko otrok odraste.
Kot je pokazal Freud, nastane iz teh ponotranjenih (inkorpororanih, internaliziranih) staršev in njihovih sporočil notranja psihična struktura, nadjaz, struktura, ki ima kontrolno funkcijo. Zunanji nadzornik se je v procesu ponotranjenja spremenil v notranjega nadzornika. Rezultat tega procesa je, da prek staršev družba vstopi v posameznika. S tem so postavljeni temelji socializacije. Starševsko sporočilo, ki je bilo podano v nekem trenutku, je postalo brezčasna notranja struktura, ki lahko deluje do konca življenja.
Ponotranjenje omogoča, da se konflikt med starši in otrokom, med načelom realnosti in načelom ugodja, med družbo in biologijo oziroma starševskim jazom in otrokovim »id-om« premešča in prenese v spopad notranjih psihičnih struktur. Vzpostavljena je notranja dialektična napetost med željo in družbenimi normami.

Tipi socializacije: tipi nadzora

Če obstaja neposredna soodvisnost med zunanjo kontrolo (vzgojo) otroka in nastankom njegove sposobnosti notranje samokontrole (samokontrolna psihična struktura), potem sledi, da so od različnih načinov vzgoje odvisne različne vrste notranje samokontrole. Naša naloga je, da nakažemo nekatere tipične načine.
Obstajajo trije osnovni načini kontrole otroka: optimalna kontrola, pretirana kontrola in nezadostna kontrola.
Starševski nadzor in kontrola otroka sta nujna in potrebna, ker sta v funkciji varstva otroka. Jasno je, da bi bil triletni otrok, ki bi bil prepuščen samemu sebi brez nadzora odraslih, v veliki nevarnosti, tudi smrtni. Zato je nadzor potreben in nujen. Prav tako je vodenje otroka potrebno, saj otrok nima v sebi ničesar, kar bi mu pomagalo, da nasprotuje načelu ugodja. Zato morajo biti starši v konfliktu z otrokom, da bi ga dobesedno prisilili, da naredi tisto, kar je neprijetno, a koristno, in da ne naredi tistega, kar je prijetno, a škodljivo. V tem smislu je vzgoja otroka nujno tudi prisila. Toda kaj se zgodi, če je ta prisila preveč prisotna, pretirana, in kaj, če je nezadostna ali je sploh ni? Kje sta zgornja in spodnja meja optimalnega nadzora?

Nezadostni nadzor: zanemarjen otrok in razvajen otrok

Posledica nezadostnega nadzora otroka je sindrom nesocialiranega otroka. K temu sindromu prištevamo tudi dve zelo različni motnji: zanemarjenost in razvajenost. V obeh primerih gre za nezmožnost kontrole želja in drugih vzgibov ter nezadostno samokontrolo in nezmožnost samodiscipline. Vse to je posledica zmage biološkega nad socialnim.

Sindrom zanemarjenega otroka

Zanemarjeni otrok je večinoma tisti otrok, ki svojim staršem ni toliko pomemben, da bi se ukvarjali z njim, ampak se rajši ukvarjajo z drugimi stvarmi v svojem življenju. Otroci postanejo zanemarjeni pogosto zaradi tega, ker so njihovi starši infantilni: niso dovolj psihološko zreli in odrasli, da bi vzeli nase odpovedovanje nekaterim svojim zadovoljstvom zaradi otroka. Zato imajo takšni starši ambivalenten odnos do otroka – na eni ravni ga doživljajo kot svojega otroka, na drugi pa kot mlajšega brata ali sestro, ki jim »kradeta« življenje in mladost. Obstajajo seveda tudi drugi razlogi za zanemarjanje, kot denimo prevelika zasedenost staršev, ko zaradi boja za preživetje preprosto nimajo možnosti, da bi se posvečali otroku.
Zanemarjenemu otroku manjkajo smernice, postavljanje ciljev, kritike in kazni, ko ne doseže teh ciljev, kot tudi pohvale in nagrade, ko jih doseže. Ko starši niso prisotni, ali so prisotni in nezainteresirani, ali pa so zainteresirani, toda svojo ljubezen do otroka kažejo samo skozi hrano ali nasploh zgolj delno, tedaj otrok pravzaprav nima kaj ponotranjiti. Zato je njegov nadjaz ali – kot temu pravimo transakcijski analitiki – notranji starš šibek, nezadostno razvit in nemočen. Ker zunanja kontrola manjka, se ne more zgoditi njeno ponotranjenje, pa tudi ne razvoj tistih struktur, ki so nujne za samokontrolo. Zato torej samokontrola ni razvita in otrok se razvija v osebnost, ki bo imela težave z impulzivnostjo na različnih področjih življenja in ji bodo manjkale tiste informacije in veščine, ki jih lahko pridobi zgolj s samodisciplino (katere predpostavka je samokontrola). Zanemarjen otrok bo pozneje v življenju verjetno trpel zaradi svoje pomanjkljive socializiranosti.
 
Sindrom razvajenega otroka

V primerjavi z zanemarjenim otrokom, pri katerem starši tako rekoč niso niti prisotni, so pri razvajenem otroku starši še kako prisotni in zainteresirani. Problem nezadostne socializacije je v tem, da starši odklanjajo uporabo prisile in se tako neposredno spopadejo z otrokovimi željami. Namesto tega si starši prizadevajo pojasniti, poiskati nekakšne »prave« argumente, ki bodo naposled pripeljali do tega, da bo otrok razumel in dojel ter bo sam, brez prisile, opustil svojo željo ali bo začel delati tisto, kar je zanj koristno, čeprav neprijetno. Takšni starši preprosto ne vedo, da je prisila pri vzgoji otrok neizogibna in da so dolžni frustrirati svojega otroka (da mu nepopustljivo prepovedujejo določene želje) ter ga kaznovati (uporabiti svojo moč, da bi pri otroku izzvali neprijetnost). Ker so se starši odpovedali svoji moči (in dolžnosti kaznovanja), manjka resnična kontrola, korekcijska vloga kontrole, ki vključuje tudi prisilo, v nujnih primerih celo fizično; kontrola se spremeni v pasivni nadzor. Starši, ki razvajajo otroka, so nemočni starši. Meje poskušajo vzpostaviti s pojasnjevanjem in z raznimi oblikami čustvenega izsiljevanja, da bi jim na »lep« način uspelo kontrolirati otroka in njegovo vedenje. Te je kajpada nemogoče. Tako se ves družinski sistem vrti okoli otrokovih želja: želje upravljajo otroka, otrok upravlja mamo, mama očeta.
Za razliko od zanemarjenega otroka, ki ni niti socializiran, je razvajeni otrok sicer socializiran, toda na devianten način. Takšen otrok pozneje s pretiranim posploševanjem svoje izkušnje iz primarne družine pričakuje, da bo v središču vsakršnega družbenega sistema, v katerega vstopa. Tudi to je seveda nemogoče. K temu je treba dodati tudi nesposobnost razumevanja konfliktov, kajti ta otrok verjame, da vsak, ki odklanja njegovo željo, odklanja tudi njega kot osebnost, na kar se maščevalno odziva s povračilnim sovraštvom. Zaradi vsega tega so razvajeni otroci v svojem življenju pozneje neuspešni. Namesto da upravljajo sebe, poskušajo upravljati druge, tako da jih zasužnjijo in spremenijo v povsem podrejene in ponižne služabnike.
Razvajeni otrok je nemesis psihologije in pedagogike druge polovice 20. stoletja, pri katerih sta preveč poudarjena permisivnost in pedocentrični sistem. V številnih knjigah, ki jih danes pišejo in popularizirajo, beremo takšne pedagoške nasvete, ki prispevajo k razvajenosti otroka. Narcisizem, ki je bil delno prikrit v humanistični psihologiji človeške rasti in razvoja, se je razširila tudi na odnos do otroka: otrok je tisti boljši jaz, ki mu je treba ponuditi vse – ga osrečiti –, zato da bi imel idealne pogoje za razvoj.

Pretirani nadzor: presocializiran, preveč varovan in trpinčen otrok

Pretirani nadzor, ki ga nad otrokom izvajajo starši ali druge zgodnje avtoritete, vpliva na razvoj zelo močne samokontrolne znotrajpsihične strukture. Pretirana samokontrola duši otrokove spontane vzgibe, njegovo naravnost, energijo in življenjskost. Je posledica zmage socialnega nad biološkim.

Sindrom presocializiranega otroka

Vsaka kultura vsiljuje svojim pripadnikom lastne vrednote kot splošno veljavne. Zato obstaja v skupnosti, katero zaznamuje določena kultura, socialni pritisk, da se sprejmejo določene vrednote, ki so v tej kulturi opredeljene kot naravne, kot resničnost, ki jo je treba sprejeti. Če se posameznik ali skupina upirata temu procesu, sta zaznamovana kot deviantna in postaneta tarči kulturnega prezira, zapostavljanja, omalovaževanja ali izgona. Ravno zaradi tega kulturnega mehanizma nekateri ljudje težko dojamejo, da je mogoče biti preveč kulturen ali preveč socializiran. Ker je to vendarle mogoče, lahko govorimo tudi o otroku kot o pretirano socializiranemu otroku ali, krajše, o presocializiranemu ali hipersocializiranemu otroku. Temu ustreza primer osebe, ki zadošča kriterijem za psihopatološko kategorijo, ki ji rečemo anankastično ali obsesivno motena osebnost.
Pretirana socializacija otroka je posledica stalnega nadzora staršev, ki kontrolirajo otroka in mu predpisujejo, kakšen naj bi bil, da bi bil sprejet in ne odrinjen. Tako otroci sprejemajo starševske zapovedi in prepovedi kot potrebe, ki jih morajo zadovoljiti, da bi preživeli. Tipični so v tem odnosu starši, ki so ves čas pri otroku in mu pravijo, kaj edino pravilno mora narediti v vsaki situaciji. Otrok potem sprejme sistem pravil, ki obvladujejo njegovo vedenje v raznih okoliščinah. Takšni otroci so zelo kulturni, olikani, prijetni, obzirni, uslužni do drugih, pridni in produktivni. Stališče staršev (in kulture), po katerem imajo ti otroci pravico do obstoja samo, če zadovoljujejo določene kriterije (neutrudljivo delajo, ne delajo napak, so urni in vedo, kako ugoditi drugim, so močni itd.), se ponotranji in postane lastno stališče osebe do same sebe. Notranji starši (nadjaz) delujejo kot struktura, ki nadzoruje osebo, jo »lovi« pri raznih napakah in jo potem grobo kaznuje v obliki prezira oziroma sovraštva osebe do same sebe.

Sindrom preveč varovanega otroka

Nekoč so bili starši obsedeni z nevarnostjo, da se lahko njihov otrok poškoduje, umre ali se ponesreči. Zato je bila misel, da je treba otroka zavarovati, prevladujoča v njihovem odnosu do otroka. Prva razvojna faza, ko je otrok zares nebogljen in povsem odvisen od staršev in njihove skrbi in varstva, se umetno podaljšuje in postane poglavitna lastnost vzgoje. Starševski nadzor je močno okrepljen, ko gre za življenje in zdravje, pozneje pa se selektivno podaljšuje tudi na obdobje, ko je otrok že odrasel. Mati se preprosto obnaša, kot da je otrok del nje in mu ponuja svoje mentalne in praktične veščine, da bi ga zavarovala. Takšno sožitje se podaljšuje in otroku preprečuje, da bi postal samostojen. Mati vidi otroka kot majhno, nebogljeno bitje, ki ni sposobno za življenje v velikem nevarnem svetu. Ves čas je ob njem, ga nadzoruje in od njega zahteva, da uboga njene zapovedi, navodila in prepovedi. Takšen način vzgoje povzroča, da otrok odrašča v osebo, ki še naprej verjame, da je nesposobna, da je svet zares grozen in da ne more preživeti v svetu brez nekoga, ki bi skrbel zanj. Odrasli ljudje, ki so bili deležni takšne vzgoje, se obnašajo kot veliki nebogljeni otroci – gre za pridobljeno nebogljenost – in čakajo, da nekdo poskrbi zanje. Tudi ko starši umrejo, njihova osebnostna struktura zahteva, da še naprej nekdo skrbi zanje, kot so to počeli starši. Preveč varovani otroci torej tudi, ko odrastejo, potrebujejo sožitje z drugimi, ki jih doživljajo kot močne in sposobne, da jih ščitijo. V kliničnem smislu gre za pasivno odvisni motnji osebnosti. Pomembno je poudariti, da gre za ljudi, ki kot odrasle osebnosti zahtevajo nenehni zunanji nadzor, saj se samo tako počutijo varne.
Marsikdo ne razlikuje med preveč varovanim in razvajenim otrokom. Glavna razlika je v tem, da so pri razvajenem otroku starši nemočni (in s tem tudi notranji starši ali nadjaz), medtem ko so pri preveč varovanem otroku starši preveč močni (in s tem tudi notranji starši ali nadjaz). Navzven je preveč varovani otrok videti prestrašen in negotov ter se upira ločitvi od svoje mame, medtem ko se razvajeni otrok počuti gotovega in spontanega in se sam poda v raziskovanje sveta, mama pa teče za njim in ga poskuša kontrolirati. Obstajajo seveda številni primeri vzgoje, ki povzroča, da otrok postane tako preveč varovan kot tudi razvajen, vendar hibridnih variant ne gre mešati s čistimi tipi.

Sindrom trpinčenega otroka

Trpinčenje otroka ali grdo ravnanje z njim je takšno obnašanje, katerega vzrok je bodisi zavestno ali nezavedno sovraštvo staršev do otroka. Odnos do otroka je pogosto ambivalenten, kajti poleg ljubezni obstajajo tudi sovražna čustva, denimo prezir ali sovraštvo. Če je vse v redu in se otrok obnaša v skladu s starševskimi pričakovanji, tedaj ambivalentni starši čutijo ljubezen do otroka, v okoliščinah pa, ko je otrok nemiren, živčen ali ko gre za nek drug konflikt z otrokom, namesto čustva jeze čutijo močne afekte prezira ali sovraštva. Zato se trpinčenje večinoma povezuje z načinom, kako starši kaznujejo otroke, ki pa je iracionalen, pregrob ali napačen. Posebnost teh kazni je njihova dimenzija razčlovečenja. Pomembno je razumeti tudi, da obstajajo kazni, ki jih uporabljajo kot začasen postopek, tudi ohlajanje samega odnosa kot kazen, ki je ne prepoznamo kot take.
Avtor teh vrstic meni, da fizična kazen po svoji definiciji ni enako kot trpinčenje otroka. Če upoštevamo tudi okoliščine, predvsem čustveni odnos staršev do otroka, tedaj lahko že na podlagi konkretne oblike uporabljene fizične sile razlikujemo med trpinčenjem in racionalno uporabo fizične sile zaradi kaznovanja. Prav tako ne smemo postaviti enačaja med nenasilno vzgojo in netrpinčenjem: najtežje trpinčenje so razne oblike šikaniranja otroka na psihološki ravni komunikacije, predvsem zato, ker jih težko prepoznamo kot take in ker so dolgotrajna stalnica v odnosu.
Trpinčeni otrok se lahko razvije v dva tipa osebnosti. Po eni strani so to ljudje, ki še naprej menijo, da so potencialne žrtve ali plen in gredo skozi svet v pričakovanju napada: tiho, nevidno, neagresivno, zliti z ozadjem. Njihova osnovna strategija je v tem, da postanejo nevidni in se ne izpostavljajo. Zaradi travme trpinčenja so si ustvarili razlago, da so nemočni plen, žrtev, vse povsod okoli nje pa so močni plenilci in roparice, preganjalci in napadalci, ki samo čakajo na priložnost, da udarijo. Na drugi strani so ljudje, ki so se na travmo trpinčenja odzvali tako, da nikoli več, za nobeno ceno, ne bodo dovolili, da postanejo žrtve ali plen. Zato so v pripravljenosti; ukvarjajo se z borilnimi športi, krepijo telo ali posedujejo orožje – za končni spopad z zunanjim plenilcem. Njihov cilj je premagati plenilca. Zaradi vsega tega ti ljudje hodijo po ulici v drži, ki naj bi bila sporočilo morebitnim napadalcem: »Kar pridite, jaz sem pripravljen.«

Optimalna samokotrola: socializiran otrok

Iz doslej povedanega sledi, da mora biti starševski nadzor optimalen. To pomeni, da naj bi starši iskali ravnotežje med svojimi in otrokovimi zahtevami: če je vse po otrokovih željah, je otrok razvajen; če pa je vse tako, kot starši zahtevajo, je otrok presocializiran. Poiskati je treba dobro razmerje. S ponotranjenejm takšne starševske kontrole nastane optimalna samokontrola, ki je značilna za socializiranega otroka.

Nadzor in civilizacija

Ljudje ne živimo v naravnem okolju. Živimo v »drugem okolju«, v človeški družbi, v kulturi, v civilizaciji, ki smo jo skozi številne rodove sami ustvarili. Zato obstaja velika razlika med zakoni v naravi in zakoni, ki so si jih ljudje izmislili in si jih vsilili. Tistega, ki se ne drži teh pravil, bodo najprej opomnili, nato pa tudi prisilili, da se ravna v skladu z njimi.
Problem vsake družbe so otroci. Otroci so po definiciji nesocializirani. So organizmi, ki delujejo v skladu z biološkimi zakoni (načelo ugodja), iz katerih je šele treba »izgraditi« osebnosti in socializirane državljane.
Sociolog Norbert Elias je razvil teorijo o procesu civiliziranja kot procesu, ki premika zunanji nadzor v smeri notranjega nadzora. Tako, po tej teoriji, v tistih družbah, v katerih proces civiliziranja še ni dovolj razvit, obstaja konflikt med pripadniki družbe, medtem ko je v družbah, v katerih je ta proces močno razvit, ta konflikt znotrajpsihičen: med posameznikovo željo in pravico, ki jo prizna drugi osebi. Tako družbe »id-a« postanejo družbe nadjaza, oziroma družbe zunanje frustracije postanejo družbe samofrustracije. Po tej teoriji, s katero se načelno strinjamo, se nadzor seli iz zunanjosti v notranjost. Toda, ali v sodobnih evropskih družbah ne narašča zunanji nadzor?

Evropski paradoks

Danes obstaja velika razlika med družbo revnih in družbo bogatih; razlika ni samo družbena, ampak postaja čedalje bolj tudi individualno psihološka.
Družba revnih je usmerjena k preživetju. Za posameznike te družbe je tisto, kar jim pomaga preživeti, skupnost. Zaradi tega je zveza med posameznikom in skupnostjo zelo trdna. Posameznik se je pripravljen žrtvovati za tisto, kar je pomembnejše od življenja, to pa je skupnost. V svetu preživetja živijo resnični junaki.
Družba bogatih je svet kakovostnega življenja: posamezniki so preživeli in se potem ukvarjajo s tistim, kar vidijo kot kakovost življenja. Ravno pri določanju kakovosti življenja prihajamo do tega, da je kvaliteta nujno tudi subjektivna kategorija, da je kakovost tudi samo doživetje kakovosti oziroma občutek ugodja, užitka. Psihologija posameznika se bistveno spreminja na področju kakovostnega življenja: za posameznika skupnost ni več nekaj, s čimer bi bil zelo povezan, ampak je kakor veleblagovnica, v kateri lahko zadovolji svoje potrebe. V svetu kakovostnega življenja preprosto ni več junakov. Posameznikovo življenje je najvišja vrednota. Zato je posameznik usmerjen nase in ne želi, da bi odrasel in počel neprijetne stvari. Hoče se igrati, se lepo počutiti in se zabavati. V svetu kakovostnega življenja posamezniki postanejo individualisti, hedonisti, infantilni in narcisoidni. Ljudje ne želijo več rojevati toliko otrok, ker menijo, da v življenju obstajajo tudi druge vrednote in stvari, s katerimi bi se radi ukvarjali, ali pa se, ko gre za otroke, usmerjajo na kakovost in ne številčnost.
Po drugi svetovni vojni je bil v številnih evropskih državah, tudi v Sloveniji, opazen pojav prehoda iz življenjskega sveta preživetja v življenjski svet kakovostnega življenja. Zaradi tega so se posamezniki začeli prilagajati novim okoliščinam, spreminjati pa sta se začela tudi mentaliteta in način življenja. Posledica tega je, da preveč socializirani ljudje ne želijo nadaljevati z enako vzgojo svojih otrok in svoje otroke razvajajo; pravzaprav gre za iskanje ljubezni. Starši, ki so bili presocializirani otroci, so odrasli v odgovorne, hiperkontrolirane in produktivne osebnosti, vendar jim je ostala travma, da niso dobili dovolj ljubezni od svojih staršev. Zato se ljudje množično odločajo, da svojim otrokom dajo tisto, česar sami kot otroci niso imeli: ljubezen. S tem nastane velika težava, saj se je ena generacija staršev odločila, da pretrga transgeneracijsko verigo in spremeni vzgojno prakso na podlagi »najsodobnejših« spoznanj pedagogike in psihologije o vlogi občutka »biti ljubljen» za zdrav razvoj osebnosti otroka. Tako v imenu ljubezni ena generacija presocializiranih Evropejcev ustvarja naslednjo generacijo nesocializiranih Evropejcev. Iz kulturološkega vidika gre za kulturocid, kulturni samomor.
Povedano s sociološkim besednjakom, po hipercivilizaciji prihaja decivilizacija in kulturno nazadovanje, ki se je že začelo širiti po Evropi. K temu je treba dodati še valove priseljencev, ki prinašajo svojo kulturo in se pogosto ne asimilirajo. Prihodnost sta vedno manjše število otrok, ki bodo čedalje bolj razvajeni, ter izrazita potreba po delovni sili, zaradi katere lahko pričakujemo veliko priseljevanje v naslednjih tridesetih letih. Vse to vpliva, da bo Evropa vedno manj podobna tistemu kraju, ki ga za zdaj še poznamo. Vedno več nadzorovanja, vedno manj civiliziranosti